9.8. - V objemu prijetno hladne soteske Saklikent Gorge ter vznemirljivo prenočevanje v drevesni hiški
Gre za sotesko, ki na prvi pogled, ob vstopu v sotesko, deluje kot Blejski vintgar, vendar je vse skupaj edinstveno in res nekaj posebnega. Gre za drugo največjo sotesko v Evropi oz. najdaljšo (18 km ) in najglobljo sotesko v Turčiji, po njej pa je možno hoditi cca 1 km. Sama sem jo našla naključno z brskanjem po internetu. Turistom je dobro skrita in nisem zasledila, da bi jo naše agencije imele v svoji ponudbi fakultativnih izletov, kar me preseneča, pod drugi strani pa tudi ne. Na njihovi strani namreč piše, da so sotesko domačini odkrili pred komaj 20 leti, jo poimenovali "skrita dolina" (Saklikent Gorge = Hidden Valley), vse do danes pa jo več kot očitno dobro tržijo. Na to priča veliko parkirišče ob vhodu v sotesko in precejšna kapaciteta sedišč za koriščenje gostinske ponudbe. Kupljeno hrano in pijačo si sam prineseš na posebne lesene pode, postavljene v vodi ali nad njo. Tako lahko hkrati ješ in piješ ter namakaš noge v ledeno mrzli reki....seveda če uspeš dobiti mizo ob vodi.
Tu si lahko izposodiš vodno obutev za hojo po soteski (vendar je bolje, da za to poskrbiš kar sam s svojo obutvijo), izbereš rafting, trekking, kanjoning, najem avta / motorja / kolesa, ture z jeepi....
Hoja po soteski je v poletni vročini izredno dobrodošla, saj sonce v sotesko sploh ne doseže. Voda je na začetku precej mrzla (če je globoka), vendar se privadiš, sčasoma pa se temperatura vode bistveno spremeni. Na nekaterih predelih je potrebna previdnost pri plezanju po skalah, po katerih z nežnim tokom teče izvirska reka. Priporočajo rezervna oblačila in dobro obutev, saj se po soteski večinoma hodi po vodi, ki ti ponekod sega samo do gležnja, drugod pa do kolen ali celo do riti. Slednje predvsem bolj na začetku, kar domačini izkoriščajo za nudenje pomoči (prenašajo otroke po vodi ali ti ponudijo vsaj roko, da ti ne spodrsne). Seveda v pričakovanju kakšnega drobiža. So pa turki pri tem bistveno manj nadležni kot tunizijci, na primer. Praktično je, če si oblečen kar v kopalkah in mikici. Mi smo pač ostali v svojih oblačilih (kratke hlače + majica) in bili seveda mokri, tisti manjši celo do popka. Pri vročini kot smo jo bili deležni pri prihodu iz soteske se itak na pol posušiš.
Sledila je večerja na vodnih lesenih podih (ne vem kako naj jih poimenujem). Ob soju sveč, dobre hrane in šumenja hladne vode smo prijetno utrujeni popadali v postelje. In slednje je bilo še posebej zabavno.
Spanje v drevesni hiški je res bilo posebno doživetje. Zanimivo in domiselno. In še nikjer videno.
Spanje v drevesni hiški toplo priporočam, če potujete z otroci. Sicer sem ugotovila, da jih imajo tudi v Čiraliju (blizu Olymposa), vendar bi znalo biti tam bolj množično, hrupno in primerno za mladino (backpacker-ji). Hiša je bila sicer malce nagnjena, vendar občutek da ležiš v postelji ob drevesu, nekaj metrov nad tlemi je res čudovit. Sploh za otroke. Nastja in Kaja sta bili navdušeni.
Cena ? 1 nočitev za 2 odrasla in 2 otroka v hiški za 6 oseb nas je stala 140 TL oz. cca 50 EUR, vključno z zajtrkom in večerjo. Manjše hiške so še cenejše, od 18 eur NZ.
Glej: http://www.saklikentgorge.net/prices.htm ).
