Indija (september 2008)

 

Indija - Bangalore, 01.09.-17.09.2008

Dovolila sem si, da uredim slike in dnevnik s poti po Indiji (Marko). Vnešeni so osnovni slovnični popravki - sorči, Marko...ampak drugače ni šlo !!

Opis s slikami je trenutno na vpogled na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Je pa Marko vtise objavil tudi na svojem blogu.

Prihod v Indijo
Najprej prva ugotovitev, da imajo tukaj čudne cestno prometne predpise. Namreč zadnje luči imajo (oziroma delujejo) le osebnim avtomobilom. Tovornjaki, avtobusi in rikše so pa brez oziroma ne delajo. Pa če je za tovornjake še nekako razumljivo, saj če ga kdo nakazi od zadaj se mu ne bo ravno poznalo, je tole malce bolj zoprno za motorne rikše. Pa poleg svetlobnih signalov je zelo v uporabi tud zvočno signaliziranje.

Najboljši sedež na letalu
Če se odpravljate kam z letalom, si lahko pred tem na http://www.seatguru.com/ ogledate kako izgleda vaše letalo, in preberete opombe o posameznih sedežih. Ker marsikje omogočajo že check-in preko interneta ali preko terminala na letališču, si tako lahko kar sami izberete kje boste sedeli. Pa ne računat da bo to šlo pri Adriji in Brniku.

Indija je umazana
Pa to niti ni nič tako posebnega. Tudi pri nas se najde še kje kakšna vas z neurejenimi bankinami. Sploh, če se zapelješ malce južneje. Ali pa Malta. Kot da bi se odločili živeti med smetmi. Presenetljivo pa je to, da so ljudje v zelo veliki večini oblečeni v čista oblačila. In mi res ni jasno kako jim to uspe. Niti konce hlačnic recimo nimajo umazane. Kar je čisto nepredstavljivo glede na vso svinjarijo, ki se valja na okoli.

Promet v Bangalore, India
Promet je v Bangaloru verjetno podoben kot drugje v Indiji. V večini so nekako motorji in motorne rikše. Avtomobili so v glavnem novejši, tovornjaki pa praviloma starejši od 30 let. No vsaj izgledajo tako, in temu primerno jim tudi luči delujejo. Edina zadeva, ki na vsakem vozilu 100% deluje je hupa. Brez tega vozilo pač ne pelje.
Na cesti je praktično cel dan gužva, zato je hitrost vožnje praviloma precej nižja kot pri nas, s tem pa, navkljub drenu, varnejša. In tudi, če se kaj zgodi, se zgodi pri nižji hitrosti. Nekako imam tudi občutek, da je čas vožnje na neki razdalji dokaj konstanten. Da se na motorju vozi manjša družina, z enim ali dvema otrokoma, ni nič posebnega. Seveda pa so vsi razen voznika brez čelade.Tolikšna količina vozil, v povezavi z večinoma dvotaktnimi motorji v rikšah in motorjih, ter precej starim voznim parkom (razen avtomobilov) seveda povzroča precej hud smog.
   
Driving car in Bangalore, India
Ok, sposodil sem si avto, da se odpeljem malce v hribe. Ooty recimo. Promet je dokaj smotan tukaj, zato sem nekako naštudiral da raje vzamem zvečer, se odpeljem do hotela in nato zjutraj na pot. Ok. Vozijo po napačni strani ceste. Menjalna ročica je na napačni strani. Žmigavci so na napačni strani. Vozijo malce divje, in semaforji so bolj za okras. Ampak vse to se da nekako predvideti. Nisem pa predvidel, da klinčev smog razprši svetlobo in se potem v kombinaciji z lučmi vidi precej švoh. Da ne omenjam da pač vsi nimajo luči. Pa da me bo še najbolj zezalo to, po kateri cesti se v katero smer vozi. Nekako mi ni jasno, katere so enosmerne in katere ne. Sem pa uspešno pripeljal do hotela, čeravno se nekajkrat izgubil. Nokia navigator je pomagala, ampak brez zapletov pač ni šlo. Kako bo šlo naprej, ker navigacije zunaj Bangaloreja pač ni, bomo še videli. AutoRoute ima vsaj kraje, cest med njimi pač ne. Za silo pa bo verjetno pomagal tudi Google Earth, če bom uspel dovolj zemljevidov v spomin nafilat.

Po Indiji - prvi del
Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da poskusim kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatkovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure uspe.... jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas. Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čisto možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš, pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel. Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi. Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.
         
Zajtrk v Ootyju:
Na zajtrku se je spet izkazalo da je kuhar očitno v prejšnjem življenju res pojedel preveč mesa. Samo ene klobasice so bile za vsejedce. Za vegetarijance pa prava pojedina. Sam sem navalil predvsem na palačinke, ki jih oni verjetno pojedo s kakšnim sumljivim pekočim zelenjavnim namazom, jaz pa kar lepo z marmelado. Pa ocvrte banane. Mnjam.

Po Indiji - drugi del , Ooty

V Ooty-ju sem na koncu pristal v hotelu, ki sem si ga že prej ogledal po internetu. In napaka je bila, da ga nisem že kar rezerviral. Tako bi vsa točno vedel kaj je moj cilj. Ampak resnici na ljubo nisem vedel, ali bom sploh pripeljal do Ootyja. In tako sem si rekel, da bom hotel poiskal kar tam. Začelo se je obetavno. Na vstopu v mesto, neka reklama za turistično agencijo, kjer lahko uredijo booking. Pa sem bil prehiter in odpeljal mimo. Ok, pogledam sam, pa se potem vrnem. In tako se peljem čez mesto. In nobenega spodobnega hotela. Spodobnega po kriterijih evropejca v Indiji. Sicer sem jih videl kar precej. Tudi takšnega, ki mora biti vheap tudi za Indijce. In tako sem se odpeljal iz mesta. Nič. Ok, še 3 km, če ne bo nič, grem nazaj v turist office. Seveda ni bilo nič. In sem peljal lepo nazaj. Dovoz v turist office je verjetno poskrbel za to da sem bil prvi turist, ki je sploh prišel tja. Kombinacija zanič makadama in strmega vstopa kaj hitro prestraši. No izkazalo se pa je, da ni nič od bookinga ali kaj podobnega, kar bi ti pri nas takšen office priskrbel. Dobil pa sem napotek, da je naprej desno en dober hotel. Tisti na sliki. Bel, terasast, se je izkazalo. No pa sem se odpeljal tja. Poln. Nič frej. So mi pa povedali za drugega malo naprej. In sem ga šel pogledat. Vendar mi po ogledu sobe nekako ni bil všeč. Saj ne vem točno kaj me je motilo, pa še interneta ni imel. In sem šel naprej. V centru sem nato spet našel enega. Spet poln. Klinac. Čas za vpogled v Firefoxovo zgodovino, katere hotele sem tukaj sploh gledal. Sullivan in Savoy. In na srečo mi je en domačin na parkirišču povedal kje sta. In na nesrečo pozabil povedati en zavoj na križišču. In sem se spet odpeljal naprej, kjer sem že bil. In po 7 km vprašal policaja, ki me je usmeril nazaj. S tem da mi je tokrat uspelo.

Tale Sullivan Court je bil verjetno zelo imeniten. Saj verjetno je še. Arhitektura ok. Se mu pa poznajo malce leta. Pri opremi poudarek na lesu. Vse je zelo čisto in prijetno. Internet 300 rupij za 4 ure v 24 urah, kar je kar ok. DVD player :-)) V bistvu zelo ok, le kuhar je v prejšnjem življenju pojedel preveč mesa. In se mora v tem življenju spokoriti. In zato sta bili od 20 jedi v večernem buffetu le dve non-veg. Ene malce zažgane ribe in nek piščanec v črni omaki. Imeli so pa makarone z gobovo omako in kitajske rezance. In par dobri vegetarijanskih jedi. Tukaj sicer makaronov ne kuhajo, ampak razkuhajo. Ali pa je bila to pač posebnost tega kuharja. Je pa sladica "gajor halva" (osnova je verjetno korenje" bila odlična. In se je z njo kuhar odkupil za vse ostalo. Nato sem hotel spiti kaj za spanec v prijetnem salonu, pa žal jim še ni uspelo interneta do tja potegniti. Tako da sem naročil kar v sobo. Po zajtrku pa naprej.
PS: Končna cena za nočitev, internet, večerjo, zajtrk in koktejl: 5247 INR. (op. cca 79 EUR).

Po Indiji - tretji del
Od Mysore do Bangaloreja je avtocesta. Takšna, s štirimi pasovi. Po dva v vsako smer. Čisto prava. Skoraj nobene luknje, kjer bi lahko avto not padel. Po prevoženih več kot 500 kilometrih, kjer so bili posamezni odseki takšni, da si jih je praktično nemogoče predstavljati, je to kot bi prišel nekam čisto drugam, ne v drugo državo ali kontinent, ampak kar na drug planet. Ok, avtocesta je vseeno v Indiji. To pač pomeni da se na travi med pasovoma pasejo krave. Če slučajno ne hodijo ob njej. To pomeni, da so občasno na cesti ležeči policaji, ali posebne barikade, ki zožijo cesto v en pas, da vozniki malce upočasnimo. Ker je pač naselje zraven, in prehod za pešče označen z zebro. Imam pa občutek, da v Indiji še nikomur niso povedali kaj zebra sploh pomeni. In pa U obrati. Se pravi da ti lahko nekdo uleti iz leve ali iz desne. Motoristi seveda lahko vozijo v obe smeri. Pa občasno tudi kakšen traktor ali kamion. Ker mu je tako bližje pač. Pragmatično. Po tej cesti se vozi, tokrat so bili verjetno zaradi nedelje v večini avtobusi, poganja kolo, hodi, pase krave in kar je še podobnih opravil za na cesto. Vozi se nekako max 120. Ker redko zmore več kakšno vozilo. Čeravno sem srečal tudi enega Porshe Cayena. Moj Suzuki se je kar dobro še držal. Ves čas sem se spraševal kako je z nesrečami. In ko sem že mislil, da bo šlo čisto brez se je zgodilo. Tik za mano, tako da sem videl v vzratnem ogledalu, se je v nasproti vozeč traktor, ki je šel v napačno smer, pa vseeno bolj po bankini kot cesti, zabil motorist. Verjettno z okoli 80 km hitrosti. Izgledalo je kar grdo. Ne vem kakšne so bile posledice, samo po moje ni preživel. Sicer pa nisem videl nič posebnega, pa tudi v nobeno kritično situacijo, da bi recimo moral full bremzati, nisem padel. Po moji oceni Indijci niso kaj prida vozniki. Dokaj nestrpni, ampak vdani da se pač ne da. Ampak vseeno silijo. Morda pa vseeno bo. Zato pa toliko trobijo. Oziroma molijo. Verjetno je to trobljenje v bistvu klicanje katerega izmed tisočih bogov, da naj vendarle ga usliši in nekaj naredi. Pa hitrost jim po moje kar malce preglavice dela. So vajeni bolj po 20 na uro, potem jim pa pri 100 že malce trda prede.

Po Indiji - četrti del - gorska pot na Nandi Hills
Gorske ceste so tukaj kar zabavne. Glavni faktor so pa promet, kjer večino predstavljajo tovornjaki in avtobusi. In pa vozniki, ki bi vsak rad vse prehitel. In se prehiteva res na vseh mogočih in nemogočih mestih. Na serpetinah pa še posebej piše, da moraš hupati. Ampak gre pa dokaj tekoče vse. Sicer malce počasneje, ampak tekoče. Imajo celo highway police, ki pa ne vem kaj točno počne. Tistih, ki prehitevajo na nepreglednih mestih zagotovo ne lovi. Še enkrat več sem pa ugotovil da vožnja ponoči tukaj ni ravno v veselje. Čeprav jim tukaj, zunaj mest, praviloma luči delujejo. Edino kakšen motorist je brez. Ali imajo žaromete tako nastavljene da bleščijo, še verjetneje pa je to posledica smoga in prahu in potem razpršene svetlobe. Res se vidi zelo slabo, in se bi komot zaletel v kakšnega ustavljenega, ki bi seveda bil brez luči, kaj šele utripalnikov.
    
Mysore Palace, spletna stran: http://www.mysore.org.uk/royal-buildings/mysore-palace.html
 
Op.: avtor besedila, Marko P. (vir: blog)

 

img: 
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
Indija (september 2008)
indijska šola na vasi